Omemba: Marcel Schwob

»Monelle me je poiskala na planjavi, kjer sem taval, in me prijela za roko. / Nič se ne čudi, je rekla, jaz sem, in nisem jaz, / Spet me boš našel in me izgubil …«

»Človeški nos je praktično nesposoben. Največji pesniki na svetu niso vonjali ničesar drugega kot vrtnice na eni in govno na drugi strani. Neskončni odtenki, ki ležijo vmes, so nezabeleženi.«

»Videl sem toliko, da lahko rečem: Kdo je bil brezvestnež, ki je napisal na moje spričevalo arhitekt!«

»Da gora zagrmi v potoku zvezd, v zvezdnem / prahu, da poljub skeli, / sladkorna zmes medu v dlaneh ...«

»Tu, kjer stopinja ves čas postaja telo.«